![]() SLOVENSKA PLANINSKA POT
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
![]() |
Planinske obhodnice![]() |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
SLOVENSKA PLANINSKA POT V ŠTEVILKAH:
Slovenska planinska pot se prične v Mariboru in poteka čez Pohorje in se preko Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp ter predalpskih hribovij spusti na Kras ter se konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju. Označena je s splošno oznako planinskih poti v Sloveniji - s Knafelčevo markacijo (rdeč krog z belo piko) in dodano številko 1. Slovenska planinska pot je s svojim nastankom vzpodbudila tudi nastajanje drugih planinskih obhodnic, ki se danes množično razprostirajo po celi Sloveniji. Je najdaljša in najbolj priljubljena vezna pot v Sloveniji ter ena najstarejših v Evropi in na svetu. Po njenem zgledu so se podobne poti uveljavile tudi drugod po svetu, čeprav so ji sprva očitali, da ne ustreza planinstvu. Nastala je na pobudo Ivana Šumljaka, idejnega in operativnega snovalca. Šumljak jo je sprva imenoval magistrala, a je že ob odprtju leta 1953 dobila ime Slovenska planinska transverzala, ki se je nato leta 1991 preimenovala v Slovensko planinsko pot. Slovensko planinsko pot dopolnjuje Razširjena Slovenska planinska pot (40 točk), ki nas popelje po ostalih zanimivih delih Slovenije.
Doslej je Slovensko planinsko pot uspešno prehodilo že več kot 10.000 planincev. Od tega seveda največ slovencev, sledijo državljani republik nekdanje Jugoslavije ter nemškogovorečih dežel. Pred prejemniki pa zasledimo celo državljane Izraela, Avstralije in Združenih držav Amerike. V evidenci PZS je leta 1958 kot prvi prejemnik častnega znaka za prehojeno pot sicer vpisan Predrag Pašič (PD Železničar Beograd). ![]() Število podeljenih častnih znakov Slovenske planinske poti
Število podeljenih znakov Razširjene slovenske planinske poti
Znački Slovenske planinske poti in Razširjene slovenske poti
![]() Slovenska planinska pot spodbuja sistematično pridobivanje planinskega in gorniškega znanja ter izkušenj
Začetnik si na Slovenski planinski poti sistematično pridobiva planinsko in gorniško znanje, veščine in izkušnje. Ko prehodi vso pot, je že izkušen, razgledan gornik, z utrjenimi duhovnimi dobrinami, ki jih taka pot daje, oblikuje in ohranja. Slovenska planinska pot tako ni namenjena zgolj zbiranju žigov, na kar je opozoril že njen snovalec: »Prijatelj, hodi počasi! Transverzalo res lahko opraviš v enem mesecu, a hodi rajši pet let. Potem boš imel več od nje, mnogo, mnogo več. Častni znak te bo že počakal!«
![]() S Slovensko planinsko potjo začenemo v Spodnjem Radvanju (Maribor), od koder se vzpnemo naPohorje, 60 kilometrov dolgo pogorje z najvišjo točko na Črnem vrhu (1543 m) ter s številnimi planinskimi kočami in smučišči. Nato se spustimo proti zahodu do Slovenj Gradca, nato pa sledi vzpon na koroški osamelec Uršljo goro, kateri sledita Smrekovec in Raduha. Mimo najviše ležeče kmetije na Slovenskem, kmetije Bukovnik (1327 m), se spustimo v Zgornjo Savinjsko dolino ter nadaljujemo proti Ojstrici skozi slikoviti Robanov kot, kjer prvič stopimo na vznožja visokih gora. Preko Moličke planine (1780 m) z obnovljeno drugo najstarejšo slovensko planinsko kočo, imenovano po Franu Kocbeku, se po počitku v Kocbekovem domu na Korošici vzpnemo na Ojstrico. Nato pa pot nadaljujemo pod Planjavo ter se preko Kamniškega sedla spustimo v slikovito krnico Okrešelj. Od tam se podamo na zahod vse do Kranjske koče na Ledinah, nato pa sledi vzpon na Koroško Rinko (Križ) in Skuto. Očaka Kamniško-Savinjskih Alp dosežemo preko Kokrskega sedla, Grintovcu (2558 m) pa nato sledi še vzpon na Jezersko Kočno ter spust proti Češki koči in nekoč zdravilnemu letovišču Jezerskem. Od tam se odpravimo proti Kališču in naprej na Storžič, pa spet dol do Doma pod Storžičem in nazaj gor na Kriško goro. Spustom še ni konca, saj moramo priti še v Tržič, nekoč pomembno industrijsko mesto. Iz njega se zopet dvignemo dokler ne stopimo na teme Dobrče ter kasneje tudi na vrh sosednje Begunjščice. Velikanu Karavank sledimo mimo Roblekovega doma na Begunjščici. Na Stolu (2236 m), najvišjem vrhu Karavank, si lahko napis »Gore prijateljstva« preberemo v slovenščini in nemščini, od koder sledimo namišljeni meji med dvema sosednjima narodoma mimo visokogorskih planin vse do Golice, pod katero so obsežni travniki z znamenito narciso. Ko se spustimo v dolino, pridemo na Dovje (704 m), kraj dolgoletnega delovanja župnika in domoljuba Jakoba Aljaž, avtora planinske himne Oj, Triglav, moj dom. V Mojstrani si ogledamo Slovenski planinski muzej, nato pa se po poti skozi dolino Vrata in mimo slapa Peričnik povzpnemo do vznožja znamenite in mogočne Stene (Triglavske severne stene), prespimo lahko v Aljaževem domu ali pa Domu Valentina Staniča pod Triglavom. Na vrh slovenskega očaka se lahko vzpnemo mimo Kredarice (2515 m) z našo najvišjo kočo, lahko pa izberemo tudo Dom Planika ali Kočo na Doliču. Na Triglav prav z vsake koče vodijo zelo zahtevne poti, zato se primerno opremimo (čelada, pas, ...) in kmalu že stojimo pri Aljaževem stolpu. Sledi sestop do prvih visokogorskih jezer na naši poti ter k Pogačnikovemu domu na Kriških podih. Sledi vzpon na mogočen Razor in še mogočnejši Prisank/Prisojnik. Z njegovega vrha stopimo na slikoviti Vršič, gorski prelaz med Gorenjsko in Primorsko, ki se lahko pohvali s kar tremi planinskimi kočami (Poštarski dom , Tičarjev dom, Erjavčeva koča). Pot na Jalovec (2645 m), po mnenju številnih našo najlepšo goro, katere podoba je tudi v grbu Planinske zveze Slovenije, je sprva lahka, v zadnjem delu pa izjemno težka. Z njega se mimo Zavetišča pod Špičkom spustimo k izviru Soče, ter Kugyjevemu spomeniku. V Informacijskem središču TNP Dom Trenta se lahko izobrazimo o našem edinem narodnem parku, nato pa ozaveščeni stopimo Zasavski koči na Prehodavcih in Koči pri Triglavskih jezerih na proti. Kmalu stopimo na visokogorsko planoto Komno, kjer se obrnemo na zahod proti Planinskemu domu pri Krnskih jezerih. Sledi vzpon proti Krnu, kjer tik pod nejgovim vrhom v dnevnik odtzisnemo žig Gomiščkovega zavetišča na Krnu. Zapustimo zadnji dvotisočak na naši poti in se odpravimo na vrhove Peči oz. Spodnjih bohinjskih gora (Koča na planini Razor, Vogel, Rodica, Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti), kjer zapustimo alpska pobočja ter stopimo na strmine predalpskih hribovij. Po vzponu na Porezen sledi sestop do v soteski Pasice ukleščeno Bolnico Franja – pomnik pogumu in požrtvovalnosti upornikom fašističnega in nacističnega nasilja. Po njej sledimo poti po ključu »gori, doli, naokoli« in spoznamo še poti, ki vodijo mimo Ermanovca čez Bevkov vrh, Sivko do Koče na Hleviški planini. Tu zapustimo Idrijsko hribovje in stopimo v divji Trnovski gozd ter na njegov najvišji Mali Golak, kateremu sledi počitek v Koči Andreja Bavčerja na Čavnu. Na poti proti Sinjemu vrhu si lahko ogledamo Otliško okno, obzorja pa si nato razširimo na vrhu razglednega stolpa pri Pirnatovi koči na Javorniku. Sledi hrbet Nanosa, najprej s Furlanovim zavetiščem pri Abramu nato pa Vojkovo kočo na Nanosu. Na drugi strani primorske avtoceste obiščemo še Vremščico in se spustimo v podzemlje svetovno znamenitih Škocjanskih jam. Ko zopet ugledamo sonce se odpravimo še proti Artvižam od koder sledi vzpon k zadnji koči na naši poti proti morju – Tumovi koči na Slavniku. Vonj Jadrana je vedno močnejši, dosežemo ga, ko knjižico dopolnimo še z žigi Socerba, Tinjana, Ankarana in poslednjega Debelega rtiča.
Tu knjižico pospravimo v žep in noge namočimo v prijetno morje – naša Slovenska planinska pot je s tem končana!
POMEMBNO: V kolikor žiga zaradi kakršnih koli razlogov ne morete odtisniti v dnevnik, velja kot dokazilo tudi fotografija z vrha/kontrolne točke. Na fotografiji mora biti jasno razviden obraz osebe in kontrolna točka (npr. koča, objekt z vrha, ...). Izpolnjen in z žigi napolnjen dnevnik pošljite na naslov Planinska zveza Slovenije, p.p. 214, Ob železnici 30a, 1001 Ljubljana. Dnevnik bo nato pregledal potrjevalec. V primeru pravilno izpolnjenega dnevnika, vam v roku dveh mesecev po oddaji dnevnika, pošljemo dnevnik in častni znak za prehojeno Slovensko planinko pot. Dnevnik lahko oddate in/ali prevzamete tudi osebno v naših prostorih (v času uradnih ur). Iz Planinske trgovine:
Spremembe na trasi Slovenske planinske poti:
Planinske obhodnice
Planinska obhodnica je planinska vezna, krožna ali točkovna pot, ki je vpisana v javno evidenco o planinskih poteh in izpolnjuje vse spodaj naštete pogoje:
V Sloveniji imamo skupno nekaj več kot 10.000 km planinskih poti. Neverjetno dejstvo, ki je osupljivejše tudi zato, ker za vse planinske poti v Sloveniji skrbijo prostovoljci – markacisti. Združeni so v markacijskih odsekih planinskih društev ter v Komisiji za planinske poti PZS. Med temi potmi najdete kar 62 planinskih obhodnic, med njimi z rdečim krogom in rumeno piko označenima evropskima pešpotema E6 ( slovenski odsek med Radljami ob Dravi ter Strunjanom) in E7 (slovenski odsek med Kobaridom in Hodošem). Ob Mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav združenih v Združenje planinskih organizacij alpskega loka (krajše CAA: Slovenija, Italija, Avstrija, Nemčija, Lihtenštajn, Francija, Švica in Monako) pripravilo več obhodnic pod skupnim imenom Via Alpina, ki delno ali pa v celoti prečijo gorovje Alp. ![]() Markacisti pri popravljanju dela SPP s Kredarice na Triglav, foto Hinko Šolinc
Vzdrževanje Slovenske planinske poti
Vsako leto markacisti pregledajo in opravijo markacijska dela na planinskih poteh, ki tvorijo Slovensko planinsko pot. Poskrbijo za čiščenje podrasti, obnovo markacij ter smernih tabel, čiščenje kanalov, opremljanje poti z varovali ter ostala sanacijska dela. Sredstva za obnovo planinskih poti v veliki meri prispevajo planinska društva sama, v veliko pomoč pa so jim tudi sredstva Fundacije za sofinanciranje športnih organizacij ter donacij in prispevki različnih podjetij (Krka d.d., trgovine Tuš, Luka Koper, Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranje in ostali). K
vzdrževanju Slovenske planinske poti pa pripomorete tudi sami, saj od vsakega
prodanega Dnevnika s Slovenske planinske poti 1 € namenjen vzdrževanju te
obhodnice. V okviru Planinske zveze Slovenije poteka
tudi akcija Droben prispevek za markanten vtis, v kateri s prispevkom
5 € pomagate za obnovo planinskih poti. Pošljite sporočilo SMS s ključno besedo POT5 na številko 1919 in prispevali boste 5 € za obnovo planinskih poti!
Pripravili: Matej Ogorevc, Zdenka Mihelič, Borut Peršolja in Slavica Tovšak |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Splošni podatki ZemljevidOpis
S Slovensko planinsko potjo začenemo v Spodnjem Radvanju (Maribor), od koder se vzpnemo na Pohorje. Nato se spustimo proti zahodu do Slovenj Gradca, nakar sledi vzpon na koroški osamelec Uršljo goro, kateri sledita Smrekovec in Raduha. Mimo najviše ležeče kmetije na Slovenskem, kmetije Bukovnik (1327 m), se spustimo v Zgornjo Savinjsko dolino ter nadaljujemo proti Ojstrici skozi Robanov kot. Nato pa pot nadaljujemo pod Planjavo ter se preko Kamniškega sedla spustimo v slikovito krnico Okrešelj. Od tam se podamo na zahod vse do Kranjske koče na Ledinah, nato pa sledi vzpon na Koroško Rinko (Križ) in Skuto. Očaka Kamniško-Savinjskih Alp dosežemo preko Kokrskega sedla, Grintovcu (2558 m) pa nato sledi še vzpon na Jezersko Kočno ter spust proti Češki koči. Od tam se odpravimo proti Kališču in naprej na Storžič in na Kriško goro. Nato stopimo na teme Dobrče ter kasneje tudi na sosednjo Begunjščico. Stolu (2236 m), najvišjem vrhu Karavank, sledi Golicae, pod katero so obsežni travniki z znamenito narciso. Ko se spustimo v dolino, pridemo na Dovje (704 m), V Mojstrani si ogledamo Slovenski planinski muzej, nato pa se po poti skozi dolino Vrata in mimo slapa Peričnik povzpnemo do vznožja znamenite in mogočne Stene (Triglavske severne stene). Na vrh slovenskega očaka se lahko vzpnemo mimo Kredarice (2515 m) z našo najvišjo kočo, lahko pa izberemo tudi Dom Planika ali Kočo na Doliču. Sledi sestop do prvih visokogorskih jezer na naši poti ter k Pogačnikovemu domu na Kriških podih. Vršič, gorski prelaz med Gorenjsko in Primorsko, se lahko pohvali s kar tremi planinskimi kočami (Poštarski dom, Tičarjev dom, Erjavčeva koča). Pot na Jalovec (2645 m), po mnenju številnih našo najlepšo goro, katere podoba je tudi v grbu Planinske zveze Slovenije, je sprva lahka, v zadnjem delu pa izjemno težka. Z njega se mimo Zavetišča pod Špičkom spustimo k izviru Soče, nato pa stopimo Zasavski koči na Prehodavcih in Koči pri Triglavskih jezerih na proti. Sledi vzpon proti Krnu, kjer tik pod nejgovim vrhom v dnevnik odtzisnemo žig Gomiščkovega zavetišča na Krnu. Zapustimo zadnji dvotisočak na naši poti in se odpravimo na vrhove Peči oz. Spodnjih bohinjskih gora, kjer zapustimo alpska pobočja ter stopimo na strmine predalpskih hribovij. Po vzponu na Porezen sledi sestop do Bolnice Franja. Po njej spoznamo še poti, ki vodijo mimo Ermanovca čez Bevkov vrh, Sivko do Koče na Hleviški planini. Tu zapustimo Idrijsko hribovje in stopimo v divji Trnovski gozd ter na njegov najvišji Mali Golak, kateremu sledi počitek v Koči Andreja Bavčerja na Čavnu. Sledi hrbet Nanosa. Na drugi strani primorske avtoceste obiščemo še Vremščico in se spustimo v podzemlje svetovno znamenitih Škocjanskih jam. Ko zopet ugledamo sonce sledi vzpon k zadnji koči na naši poti proti morju – Tumovi koči na Slavniku. Vonj Jadrana je vedno močnejši, dosežemo ga, ko knjižico dopolnimo še z žigi Socerba, Tinjana, Ankarana in poslednjega Debelega Rtiča. Daljši in natančnejši opis si lahko preberete na spletni strani www.slovenska-planinska-pot.si. Kontrolne točke (žigi)
; Opombe
; |